Koliko vas v resnici stane brezplačnost in ne zdravstvo ni brezplačno

Mnogi mislijo, da so zdravstvo, šolstvo, socialni transferji brezplačni. Točno to sta mi želeli dopovedati dve obiskovalki iz nekega inštituta, rekli sta celo, da mi ne zamerita, da imam napačno mnenje. Žal pa vam vseeno moram povedati, nič ni brezplačno in v tem blogu vam pokažem koliko vas ta navidezna brezplačnost stane. 

Predstavljajte si Luko. Luka se je pred kratkim zaposlil v Podjetju ABC d.o.o. Z direktorjem podjetja, se je dogovoril, da bo za svoje delo prejel plačo, ki bo znašala 2.379,68 evrov, mimogrede to je tudi povprečna plača v Sloveniji. 

Luka trenutno študira, med študijem je spoznal sošolca Filipa. Nekega večera Luka in Filip sedita v baru in gledata televizijo. Televizija prikazuje kratek dokumentaren film o tem, kako Američani najemajo kredite za študij in kako si ne morejo privoščiti osnovnih zdravstvenih storitev. 

Filip, ki je član stranke Levic izjavi; “Poglej te uboge Američane, sami morajo plačati za zdravljenje in za šolo, pri nas pa je vse brezplačno.” Luki se tudi zdi, da to, da Američani za zdravljenje in izobraževanje morajo plačati, nepravično in je ponosen, da živi v državi, v kateri za nič ne rabi plačati.  

Medtem se mesec obrne in Luka dobi svojo prvo plačo. Takrat pa se zgodi nekaj nenavadnega, na račun namreč prejme samo 1527,19 evrov. Ogorčen pokliče svojega prijatelja Filipa z namenom, da mu pove kako izkoriščevalsko je podjetje ABC d.o.o, saj mu niso plačali dogovorjene plače. Še preden pa telefon odzvoni do konca, Luka ugotovi, da je plačilna lista prepognjena, na delu, ki pa je prej bil zakrit, pa so napisane njemu dotlej še neznane besede, akontacija za dohodnino, prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje, dodatno zdravstveno zavarovanje... Kaj za vraga je zdaj to? A ni to vse brezplačno? 

Nakar nek tih glas v ozadju reče; “Ne Luka, nič ni brezplačno”. Luka okameni, neznani glas  pa mu odgovori : “Tukaj duh tvoje finančne preteklosti in želim ti pokazati, kako smo prišli do sem.” 

Duh in Luka se odpravita v daljno leto 1991 na  dan 23. december, dan ko je bila sprejeta ustava Republike Slovenije. Duh s prstom pokaže na 2. člen ustave, ki se glasi: 

“Slovenija je pravna in socialna država.” 

Luka ga zbegano pogleda, saj ne razume, kaj ima to s tem, da je na račun dobil veliko manj kot bi moral. 

Duh mu razloži: “Luka, tu se je vse začelo, oziroma nadaljevalo, ko smo v našo ustavo zapisali oziroma prepisali, da je Slovenija socialna država. Res, da nam je to dalo državno zavarovanje za  zdravstvo in državno šolstvo, kot ju poznamo danes, hkrati pa je Slovence pahnilo v večni cikel slabšanja državnih storitev in višanja davkov na že tako preobremenjeno populacijo. ” 

Tukaj vajeti prevzame duh Lukove finančne sedanjosti, ki ga odpelje nazaj v sedanjost. Ta mu razloži, zakaj je na račun prejel 1.527,19 evrov in ne 2.379,68 evrov. 

Ko se je Luka zaposlil, je videl koliko bo znašala njegova plača pred vsemi davki in dajatvami, njegova bruto plača. Prvi davki oziroma prispevki, ki se odbijejo od njegove plače so prispevki za invalidsko in pokojninsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje, prispevka za starševsko varstvo in prispevki za primer brezposelnosti. Ti skupaj Lukovo plačo obremenijo za 22,10%, zraven tega pa plača še pavšalno vsoto 35 evrov za dodatno zdravstveno zavarovanje. Vse skupaj je za pokojnino in zdravstvo odštel 560,90 evrov.  

Prispevki za in na plačo

To pa še ni vse, Luka je študiral, uporablja državne ceste in ostale storitve, kar mora nekdo plačati in tukaj ga zadane še en davek, dohodnina. Ta pri njegovi plači znaša 291,59 evrov. Vse skupaj je Luka za državne storitve odštel 852,49 evrov ali 35% njegove plače. 

Dohodninska lestvica

Luka, je seveda malo razočaran nad tem, da vse to ni brezplačno, a sedaj trdi, da se to še vedno splača v zameno za vse, kar prejme. 

Duh se začne glasno režati in komaj pride do sape, nato pa nadaljuje. 

Država to dobro ve, oni vedo, da je to toliko kolikor si pripravljen plačati za te storitve in niti centa več, ker pa to kljub vsemu ne zadošča, so tvojo plačo še dodatno obremenili in to skrili pred tvoji očmi, pod pretvezo, da preostanek davkov plača delodajalec. 

Luka je še bolj zbegan in vpraša: “Kateri preostanek?” 

Duh mu razloži, da za vse te storitve plača še več, saj mora Lukov delodajalec podjetje ABC d.o.o., na Lukovo bruto plačo plačati še 16.10%, kar pri njegovi plači znaša še dodatnih 383,13 evrov. Kar Lukovo realno bruto plačo dvigne na 2.762,81 evrov. Pri tej plači Luka plača 1.235,62 evrov v prispevkih oziroma davkih, kar predstavlja 44,72% njegove plače. 

Na ta način izgleda, kot da delodajalec plača tvoje prispevke, v resnici pa je njegova plača nižja za toliko, kolikor bi moral plačati sam. 

Luka postane že malo jezen, še vedno pa to nekako prenese. 

Duh se ne pusti motiti, in doda; “To pa še ni vse, a res misliš, da so to vsi davki, ki jih boš plačeval Luka? Duh Luki nato pokaže njegov zadnji račun iz trgovine.  Na dnu računa piše DDV.  DDV pomeni davek na dodano vrednost, ta davek plačaš vedno, ko kaj kupiš in znaša 22%, 9,5% ali 5% odvisno od stvari, ki jo kupuješ. 

Duh še kar ni končal, in vpraša Luko: “Se spomniš, ko si nazadnje napolnil svoj avto?” Luka mu odgovori, da se tega seveda spomni, spomni pa se tudi tega, kako mu je njegov prijatelj Filip razlagal o tem, kako podjetja z nafto mastno služijo na nas malih ljudeh. Duh se spet začne smejati :“Ta tvoj prijatelj Filip pa se v marsičem moti, ali veš, da pri bencinu plačaš še en dodaten davek, ki se imenuje trošarina in da vsi davki skupaj na bencinu znašajo več kot 50% cene bencina.” 

Duh Luki pove, da obstaja še mnogo drugih davkov, ampak da je to dovolj za prvič, da slučajno ne bo doživel infarkta. 

Luka je jezen, a še vedno vztraja in reče, da bo vsaj v primeru, da zboli, upravičen do zdravstvene oskrbe in ko bo star, bo od države prejemal pokojnino. 

Tukaj se pojavi duh Lukove finančne prihodnosti, ta ga popelje v prihodnost. Duh Luki pokaže človeka. Ta človek živi v skromnem stanovanju, v katerem je zelo mrzlo in v njem je zelo skromen gospod. Ta se nato odpravi ven, zunaj je mraz, gospod hodi naokoli, nakar se postavi v vrsto, kjer čaka po več ur. Ko končno pride na vrsto,  da bi izvedel, kdaj ima operacijo njegovega kolka, na katero čaka že več let. Ko se gospod vrne domov, odpre pošto, v kateri je potrdilo o prejemu njegove pokojnine. Ko Luka vidi številko, ki je zapisana na potrdilu, se nasmeji in reče: “Jaz pa ne bi mogel živeti s tako malo denarja”. Duh pa odgovori :“Moral boš, ta gospod, to si ti v prihodnosti, celo življenje boš pridno delal, plačeval vse prispevke, na koncu pa boš prejemal mizerno pokojnino in niti do operacije ne boš prišel. Kako ti je sedaj všeč ta brezplačnost ?” 

Luka kapitulira, preda se in postane melanholičen. 

Duh pa mu zada še zadnji udarec. “Luka ali res misliš, da je to vse, preberi si vsaj ta članek, kako država skozi inflacijo krade prihranke.” Da mu povezavo do članka z naslovom: “Kako sem našel vero v Bitcoin.” 

https://www.oskarvolcansek.com/post/kako-sem-našel-svojo-vero-v-bitcoin

Mislim, da sem do sedaj dovolj dobro ilustriral, koliko vas stane brezplačnost. Ne glede ali ste bogati ali revni, ne glede ali ste odrasli ali otroci, vsi plačamo skozi neko obliko davka. Povprečni človek skozi vse davke plača več kot 50% vsega, kar zasluži. V zameno pa dobi nedelujoče zdravstvo in mizerno pokojnino ter kup ostalih slabih storitev. 

Ko predlagam, da je edina rešitev privatno zavarovalništvo, se ljudje ustrašijo. 

Ljudje ne razumejo, da država pri zdravstvu in pokojninskem sistemu igra igro zavarovalnice, ki pa je ne zna igrati. 

Ne razumem, zakaj ljudje  zavarovalnicam zaupajo pri zavarovanju svojih hiš, avtomobilov, premoženja, pa tudi zdravja, v primeru splošnega zdravstva in pokojninskega zavarovanja pa temu ni tako. 

Zakaj potem država ne prevzame še zavarovanja avtomobilov in hiš? 

Da povzamem, nič, ni brezplačno, vse plačate, davke plačate na vsakem koraku, karkoli počnete, vedno nekaj plačate, ko dobite plačo, plačate dohodnino in prispevke, ko kupite hrano, plačate, ko kupite gorivo, plačate, še ko otrok kupi sladoled plača.. Na koncu pa v zameno dobite storitev, za katero na trgu nikoli ne bi plačali ali pa bi zanjo odšteli veliko manj.