Zakaj sploh hodim v šolo?

Prvi popočitniški teden šole je mimo, mene pa je doletela realnost – sploh ne vem, zakaj hodim v šolo. 

To vprašanje se mi ne poraja prvič, saj sem se glede tega spraševal že v preteklosti in napisal dva bloga. Kljub temu pa se je moje mnenje do šole sčasoma otoplilo. V enem od blogov sem celo zapisal, da nameravam pridobiti vsaj en doktorat – to še vedno nameravam. Zakaj potem vprašanje, zakaj hodim v šolo?

Kaj je šola in kaj je njen namen? 

Namen srednje šole je, da posameznika specializira in ga opremi z znanji, s katerimi lahko ustvarja neko dodano vrednost. Menim pa, da te funkcije šola ne opravlja zelo dobro. 

Na primer, pri enem od strokovnih predmetov smo dobili učbenik Sodobno gospodarstvo, ki je izšel leta 2010 – v času, ko so podjetja še večinoma uporabljala faks. Petnajst let kasneje podjetja faksa ne uporabljajo več, mi pa za izobraževanje še vedno uporabljamo ta učbenik.

Problem je, da se učimo stvari, ki so zastarele. Drugi problem, ki ga imam, pa je, da srednja šola ne nudi znanj, ki bi bila na trgu veliko vredna. Povprečna plača glede na izobrazbo je dober pokazatelj tega.

Povprečna bruto plača nekoga z osnovnošolsko izobrazbo je 17.618 evrov na leto, medtem ko je povprečna bruto plača nekoga s srednješolsko izobrazbo 20.917 evrov na leto.

Razlika med plačo nekoga z osnovno in srednješolsko izobrazbo je samo 18 %. To pomeni, da srednja šola posamezniku ne da znanj, ki bi bila na trgu veliko vredna oziroma ne ustvarja takšne dodane vrednosti kot bi jo napram osnovni šoli morala. Iz tega izhaja tudi moja trditev, da znanja, pridobljena v srednji šoli, niso veliko vredna na trgu.

Če razmišljamo o tem širše, se zdi, da je šola bolj kot prostor za pridobivanje uporabnega znanja postala institucija, kjer je ključnega pomena le pridobitev papirja. Ta papir, čeprav ima svojo simbolično vrednost, pa ne odraža nujno sposobnosti ali pripravljenosti posameznika na realnost. 

Ekonomija izobrazbe: Je diploma vredna truda? 

Tudi znanja, pridobljena na fakulteti, niso bistveno bolj cenjena. Povprečna plača nekoga z visokošolsko ali višjo izobrazbo je 33.026 evrov na leto, kar je 57 % višje od nekoga s srednješolsko izobrazbo. Relativno gledano je to veliko, a absolutno gledano ne zadostuje za velike sanje o bogastvu.

Ne pravim, da je za večino ljudi višja izobrazba nima smisla, smisel ima. Kar želim povedati, je, da se z znanjem, pridobljenim v šoli, ne da postati absolutno bogat. 

Izobraževalni sistem ustvarja hierarhijo, v kateri je diploma osnovni pogoj za dostop do številnih kariernih poti, diploma zagotavlja do neke mere uspeh v sistemu . 

Na koncu se vrnem na vhodno vprašanje: zakaj sploh hodim v šolo? Zaradi družbenih pričakovanj? Ker naj bi bila to prava pot do uspeha? Ker pravijo: „Uči se, da ti ne bo treba delati“? Ali morda zato, ker želim doseči nekaj, kar v družbi velja za prestižno. 

Družbena moč izobrazbe 

Za razlago tega, zakaj ljudje izobrazbo vidijo kot vredno, lahko uberemo sociološki pogled na družbeno moč. 

V sociologiji se družbena moč deli na tri veje: 

• Prisila: Moč, ki se uveljavlja skozi strah in nadzor, kar vodi v začasno in nestabilno obliko oblasti. 

• Avtoriteta: Legitimna moč, ki izhaja iz priznavanja pravice nekoga, da sprejema odločitve. Ta oblika moči temelji na znanju, izkušnjah ali sposobnostih. 

• Karizmatična oblast: Temelji na osebnosti vodje, ki vzbuja čustveno predanost in spoštovanje. 

Viri družbene moči pa izhajajo iz: 

• Ekonomski vir: Lastništvo produkcijskih sredstev in ekonomska moč posameznikov ali skupin omogoča vpliv na družbene strukture. 

• Politični vir: Organizacija in mobilizacija v politične stranke ali interesne skupine, ki si prizadevajo za zaščito svojih interesov. 

• Kulturološki vir: Družbeni ugled in prestiž, ki ga posamezniki pridobijo zaradi svojih lastnosti ali poklicev.

Družbena moč izobrazbe izhaja iz avtoritete, njen vir družbene moči pa je predvsem ekonomski, saj posamezniki z višjo izobrazbo po navadi dosegajo višje prihodke. Oblikujejo se tudi statusne skupine, ki imajo veliko politično moč, npr. sindikat SVIZ. 

Izobrazba je družbeno uveljavljen simbol sposobnosti, ki pa je pogosto bolj podoben standardiziranemu ocenjevanju, kot pa odražanju prave vrednosti posameznika. Številni študenti se soočajo s pritiskom, da morajo pridobiti diplomo, četudi ne vedo, kako bodo to znanje uporabili. Nekateri študirajo samo zato, da so, ker se je to pričakovalo, ali pa ker niso imeli drugih ciljev. 

Papirnat tiger 

Po mojem mnenju je problem naše družbe ta, da dajemo preveliko vrednost papirjem, ki v pravem svetu niso kaj prida vredni, vsaj kar se tiče potencialnega zaslužka.

Izobrazba je neke vrste papirnat tiger – navzven se zdi, da ima veliko ekonomske in družbene moči, a v resnici temu ni tako. Pogosto se zgodi, da so resnični ustvarjalci vrednosti tisti, ki delujejo zunaj tradicionalnih okvirjev izobraževalnega sistema. 

V resnici pa izobrazba ni povsem papiranti tiger, saj v družbi še vedno ohranja veliko mero avoritete in moči.

Predstavljajte si predvolilno kampanjo. Pred sabo imate dva kandidata – enega, ki je uspešen poslovnež, a ima samo osnovnošolsko izobrazbo, in drugega, ki je vse življenje delal v državnem podjetju ali pa v javni upravi, a ima dva doktorata, enega iz ekonomije in drugega iz prava. Stavim, da bi na volitvah zmagal drugi kandidat, pa čeprav je prvi kandidat morda bolj sposoben za vodenje države.

Predstavljajte si še scenarij, v katerem se kandidata pogovarjata o gospodarstvu. Katero mnenje bi več štelo? Mnenje uspešnega podjetnika z osnovnošolsko izobrazbo ali mnenje državnega uradnika, ki sicer ima doktorat iz ekonomije. 

Na televizijski oddaji bi v očeh množice po vsej verjetnosti štelo več mnenja doktorja ekonomije kot pa nekoga, ki v gospodarstvu  uspešno deluje, ker ta ima samo osnovnošolsko izobrazbo.

Ujet v sistemu?

Ravno ta teden je ena od profesoric med poukom imela govor  o tem, da naj ne premišljujemo preveč glede tega, kaj je prav in ali je sistem dober ali ne, ker se sistem ne bo prilagodil nam, ampak se moramo sistemu prilagoditi mi. 

Te točke nisem slišal prvič, v preteklosti sem to slišal že mnogokrat, zakaj bi se spraševal, če je sistem dober, saj tako ali tako na njega nimaš vpliva. 

Žal pa s sistemskim delovanjem ni mogoče doseči veliko, vsej absolutno ne. 

V sistemu si ujet samo, če igraš po pravilih sistema, pravila sistema pa vodijo do predhodno zastavljenih ciljev.

Zaključne misli 

V šoli težko ostajam motiviran, saj ne vidim razloga, zakaj bi v šolo sploh hodil. Zaradi šole ne bom absolutno obogatel. 

Kaj lahko storim? 

Prvo vprašanje, ki si ga moram postaviti, je ali sploh še nameravam naprej hoditi v šolo? Odgovor na to vprašanje je da.

Ker je čas omejen, se ne nameravam prekomerno naprezati za nekaj, kar mi ne prinese dobrega donosa, ne mislim posvečati časa za nekaj, kar ni veliko vredno, ali pa mi ne predstavlja stvari višjega pomena.

V šoli nameravam početi stvari, ki me zanimajo, kot so pisanje raziskovalne naloge in vodenje učnega podjetja, ki ga kreiramo pri pouku.

Zame je izobrazba edino smiselna iz pogleda prestiža, zato pa potrebujem doktorat, saj fakulteta ali magisterij iz tega pogleda ni veliko vreden, saj ju ima že skoraj vsak. Pa tudi iz tega vidika, zakaj pa ne bi, če lahko.

Moram pa dodati to: V povprečju se plača  viša z nivojem izobrazbe, ampak viša se samo, če gledamo relativno, absolutno gledano je plača enaka, samo zrno peska v puščavi.

Se soočate z enakimi polemikami? 

Če ste dijak, študent ali pa ste komaj v osnovni šoli, vam predlagam naslednje: izkoristite možnost brezplačnega izobraževanja. Tudi če morda ni 100 % potrebno, ga izkoristite – v vsakem primeru boste to plačali skozi visoke davke. Če tega ne izkoristite vi, bo to izkoristil nekdo drug, in to na vaš račun.