Kako brezplačno izobraževanje negativno vpliva na uspeh dijakov in na izbiro njihove izobrazbe.

To je tema, o kateri bom letos pisal raziskovalno nalogo. Temo sem si izbral iz enostavnega razloga, saj mislim, da brezplačno šolstvo škodi uspehu in storilnosti dijakov. Ali veste, da procentualno gledano, manj kot 50 % študentov, ki študira na visokošolskem nivoju, študij konča v predvidenem roku? 

Ali veste, da na letni ravni država zapravi več kot deset tisoč evrov na študenta. Če bi le-ta študent doštudiral v predvidenem času, bi njegova izobrazba stala nekaj čez štirideset tisoč evrov, ker pa ogromno študentov s študijem zavlačuje, to stane veliko več. Prej nisem navedel celotne statistike, procentualno gledano torej samo 70% študentov študij konča najkasneje v treh letih po predvidenem roku, ta številka je nekoliko boljša kot prva, je pa še vedno zaskrbljujoča. 

Pri raziskovanju sem si postavil tri hipoteze: 

1. Mislim, da brezplačno šolstvo znižuje uspeh dijakov in študentov.  S tem, ko država financira izobraževanje skozi davke, umetno poveča povpraševanje po visokošolskem izobraževanju. Ker je izobraževanje navidezno brezplačno, in ker v tistem trenutku dijak in študent ne občuti nobenega finančnega bremena, nastane večja možnost, da bo manj uspešen, saj v primeru neuspeha ni finančno odgovoren.  

2. Brezplačno izobraževanje subvencionira poklice, ki nimajo visoke dodane vrednosti. Na primer, če bi za izobraževanje morali plačati, bi zanj verjetno morali najeti kredit, katerega bi morali odplačevati. Recimo, da si izberemo poklic, ki ne prinaša visokega rednega zaslužka, zato z njim ne bi bili možno pokrivati kredita in bi si ga posledično ne bi tako množično izbrali. Oziroma bi ga izbrali zgolj tisti, ki ga imajo resen namen zaključiti in tudi opravljati. 

   Ker pa je izobraževanje navidezno brezplačno, pa je ta ista karierna pot, ki ob plačilu ne bi bila smiselna, sedaj postala navidezno smiselna, saj stroškov ne nosimo mi. S tem država še dodatno povečuje ponudbo že tako manj potrebnih kadrov, kar še dodatnoznižuje njihove plače ter s tem naredi poklic še bolj neekonomičen. 

   Tukaj bi dodal še to, da brezplačni šolski sistem razvrednoti poklicne šole in naredi gimnazije bolj privlačne, saj vzpodbuja neodločnost, če bi za gimnazijo morali plačati, bi se vpis na gimnazije verjetno zmanjšal. Seveda tukaj je še dodaten problem, saj je država gimnazijam praktično dodelila državno zaščiten monopol nad univerzitetno izobrazbo. 

3. Izobraževanje novih kadrov je manj učinkovito pod brezplačnim sistemom. Kot sem napisal že na začetku, samo 50% študentov študij zaključi v štirih letih, vse skupaj pa v treh letih po predvidenem roku študij zaključi samo 70% študentov. Ta hipoteza je močno povezana s prvo in velja samo v primeru, da se prva uresniči. Ker v prvi hipotezi predpostavljam, da brezplačno izobraževanje prispeva k slabšemu uspehu študentov in dijakov, to pomeni, da je strošek na izobraženega dijaka višji kot bi bil, če bi bilo šolstvo plačljivo.  Da razložim, recimo, da v sistemu, kjer je izobrazba brezplačna, izobraževanje konča 70%, v sistemu, kjer pa je izobrazba plačljiva pa 90%. To pomeni, da se strošek neuspelih prenese na uspele, kar zviša absolutni strošek njihovega izobraževanja. Predpostavljam tudi, da je uspeh dijakov in študentov pod brezplačnim izobraževanjem slabši, kar pomeni, da razen tega, da je izobraževanje kadra dražje, tudi izobražen kader je slabše kvalitete. 

Verjamem v to, da bi  izobraževanje moralo biti dostopno vsem, to pa še ne pomeni, da mora zaradi tega biti manj učinkovito kot bi lahko bilo. 

Cilj raziskovalne naloge je, da najprej ugotovim ali so moje hipoteze sploh pravilne. Še pomembneje pa je, da moram v primeru, da se hipoteze izkažejo za pravilne, najti ustrezne rešitve, ki bi lahko lajšale ali izničile negativne učinke brezplačnega izobraževalnega sistema.  

Nekaj ukrepov, ki jih za začetek vidim kot delno rešitev so: vezanje državnih štipendij na uspeh, delno plačljivo srednje šolsko in visokošolsko izobraževanje, in kritje stroškov v primeru neuspeha.